Michael Schmieder

MaVida Park – nova doba stacionarne oskrbe in nege oseb z demenco

MaVida Park uteleša novo obdobje v institucionalni oskrbi in negi oseb z demenco. Pri tem se pojavljajo ključna vprašanja, ki jih je vredno raziskati:

• Zakaj osebe z demenco potrebujejo specializirane oblike bivanja?
• Kako naj bi bile te oblike zasnovane?

Nepotrebno je v resnici tisto, kar je najbolj potrebno. Zakaj potrebujemo več?

• Zakaj se občutek domačnosti vrednoti višje kot življenje v domu za starejše?
• Zakaj diagnoza demence postavlja pod vprašaj celotno bivanje?
• Zakaj so specializirane oblike bivanja za osebe z demenco nujne?

Naša prva velika naloga je sprejeti dejstvo, da življenje ne potrebuje vedno razlage, da ni vse utemeljeno – da preprosto je.

V svetu, kjer naša resničnost predstavlja edino merilo, je težko ustvariti okolje, ki priznava drugačnost – prostor, kjer lahko sobivata dve različni resničnosti: naša in tista, ki jo doživljajo osebe z demenco. Ta sprejeta drugačnost ima danes tudi politično dimenzijo. Morda je način, kako ravnamo z osebami z demenco, lahko vzor tudi za druga družbena vprašanja.

Nega in oskrba ljudi je kulturno delo. To je mogoče le, če priznamo negovanim osebam status kulturnega bitja, hkrati pa tudi negovalci sami sebe dojemajo kot nosilce kulturnega prispevka. To vodi k spremenjenemu samozavedanju negovalcev – niso zgolj izvajalci nalog, ampak nosilci vizije in ideje.